Življenje je polno odločilnih trenutkov. Matura, diploma, prva hiša ali stanovanje, prva ljubezen, poroka, smrt ljubljene osebe, borba z boleznijo, nepozabna potovanja, večji neuspeh ali uspeh. To so le nekateri izmed njih. Za vsakega posameznika drugačni.

A nekaj jim je skupno. Ko jih doživljamo, jih velikokrat ne prepoznamo kot take. Zdi se nam, kot da je to samo še en v seriji dolgih, zamegljenih dogodkov, ki se nam dogajajo v tistem času.

Šele, ko se čez toliko let ozremo nazaj, pa se pokažejo v svoji pravi luči. Šele takrat vidimo, kako so nas dejansko oblikovali, da smo zdaj takšni, kot smo in kaj vse so nas naučili.

Danes bi rada z vami delila par mojih odločilnih trenutkov, v upanju, da vam bodo v navdih. Več kot dve desetletji sem namreč mislila, da se vse dogaja proti meni. Šele zadnjih nekaj let vidim, kako so me ravno ti dogodki oblikovali v osebo, ki sem danes.

S tem zapisom začenjam tudi novo poglavje na Ustvarjam sanjsko leto, kjer ne bomo več raziskovali samo planerjev in cilje, ampak se poglobili v celoto – v vsa področja, ki se skrivajo znotraj našega kolesa življenja. A o tem kdaj drugič. 😉

Moje življenje zdaj je takšno.

Diham. Srečna sem in vesela. Sem ljubljena in videna. Nisem sama.

Ko zdaj sedim tu, za računalnikom, in pišem te besede, lahko resnično rečem, da obožujem svoje trenutno življenje.

Saj vem, zveni precej klišejsko, kajne? Spet ena, ki govori, kako fajn ji je in bla, bla, bla kakšno srečo ima. Vam, pa se lahko ravno v  tem trenutku podira svet pod nogami in ne veste kako naprej.

Zadihajmo skupaj. Ena, dva. Tukaj sem tudi za vas.

Kje sem ostala? Ja, današnji dan tako gledano ni nič posebnega. Navaden delovni dan, sin navihan kot vedno, s partnerjem postavljava nove temelje za podjetje, zjutraj je bilo malo stresa, ker par stvari ni šlo po načrtih, ampak ko potegnem črto, je vse OK.

Vse je točno tako, kot mora biti, da nas lahko pripelje do naslednjega večjega odločilnega koraka.

Zdaj to vem.

Tudi, ko pridejo tisti dnevi, ko bi najraje zakričala tako, da bi me slišali na drugem koncu Slovenije, vem, da se stvari dogajajo z razlogom. Zame. Za nas. Vsaka navidezna frustracija, neuspeh, zastoj, korak nazaj. Vse je tu, da lahko potem pridemo do tja, kamor nam je namenjeno priti. Pst, in ja, tudi jaz sem bila ena tistih, ki temu nekoč ni verjela.

Ravno odločilnim trenutkom se moram zahvaliti, da sem zdaj tu, kjer sem. Ravno ti dogodki v mojem življenju so me oblikovali, da sem premaknila kompas v drugo smer.

Nekaj jih je pozitivnih, nekaj negativnih. Ampak to sploh ni važno. Bili so mi dani in cenim jih, tudi, če so nekateri precej boleli.

#1: Četrti razred osnovne šole

Vprašaj me o mojem otroštvu in izrisala se mi bo samo ena slika prežeta z jokom, strahom, jezo in zmedo. Zame je bil to en odločilni trenutek, trajajoč 10 let. Lahko bi rekla, da se je vse začelo v četrtem razredu osnovne šole, ko sem želela, da se moje življenje konča, a moja samopodoba je pričela padati že nekaj let prej.

Tisto leto je bilo samo češnjica na torti, ki je še dodatno podrla moj svet in mi oblikovala tako močna prepričanja, ki jih moram še dandanes reševati. A ravno vsem tem dogodkom se moram zahvaliti, za vse lepote, ki me zdaj obkrožajo.

#2: Moj Miha

Ko se sovražiš do dna duše, je najmanj, kar pričakuješ, da se nekdo zaljubi vate. Ampak ja, čudeži se dogajajo. Drugi večji odločilen trenutek zame je bil, ko sem kot 16-letna punca rekla JA 17-letnemu fantu. Najboljša odločitev v mojem življenju. Slediti sebi in svojemu srcu. Hvaležna, ker je moj.

#3: Ko sem rekla »DOVOLJ JE« in to prvič v življenju resno mislila

Še zdaj se tako živo spomnim tega trenutka, pa je od takrat že več kot 10 let. Čakala sem na mestni avtobus v Ljubljani. Falirana študentka, ki je po treh letih končno prilezla do 2. letnika. Kar hud udarec na ego (moj in od staršev), glede na to da sem prej bila vedno zgledna učenka. Tam sem stala in opazovala druge punce, kako so vse lepše, boljše, bolj srečne kot jaz. In jim seveda zavidala, ker nisem na njihovem mestu.

Ne vem, kaj se je takrat zgodilo v mojih možganih, da mi je končno kliknilo. Mogoče sem končno prestopila mejo vsega negativnega, ki so jih bili zmožni držati v meni. Takrat sem si prvič v življenju rekla (in resno mislila), da je dovolj vsega tega sranja in konstantnega blatenja same sebe. Sem naslednji dan bila že nova oseba? Ne. Dolgotrajne spremembe se ne zgodijo čez noč. A ti dve besedi sta bili dovolj, da sem naredila prvi korak na poti do največjih miselnih sprememb, ki sem jih kadarkoli doživela.

#4: Naša Šina

Od vedno sem si želela imeti kužka. A imela sem fobijo pred njimi. Čisto ta pravo. Niti pobožati si jih nisem upala. Prepričana sem bila, da mi bodo odgriznili roko. Če je kakšen lajal name, so mi kar mravljinci šli po telesu. Da je kakšen prišel sam, odvezan do mene, sem obnemela. Panika.

Kar kontradiktorna želja, je tako? A bila je močnejša od mojega ogromnega strahu. Šina je prišla iz zavetišča v najino družino na najino 10. obletnico. Vedno bo zame moja pasja hčerka in jaz njena mama. Zame ni samo pes. Je moja odrešiteljica, moja učiteljica in moja zlata punca.

#5: Dosezi sanje, Aneja Štrukelj s. p.

Zaključevala sem 3. letnik faksa in v enemu izmed najinih pogovorov bratrancu rekla, da bom postala sama svoj šef. Nisem vedela kako, nisem vedela kdaj, vedela sem samo, da bom. Tisto leto sem začela spoznavati svet osebne rasti in odprlo se mi je toliko novih vrat, za katera prej sploh vedela nisem, da obstajajo. Takrat sem tudi prvič začutila, da ne želim svoje kariere graditi na programiranju računalniških sistemov.

Fast forward na čas ob koncu absolventa. Takrat je prišel čas za tisto ta pravo odločitev. Nič več ovinkarjenja. Iti na samostojno podjetniško pot (brez nobenega podjetniškega predznanja, nobene finančne varnosti, nobenih poznanstev, ničesar) ali se zaposliti v kakšni firmi iz področja mojega študija? Odločilen trenutek, ki me vedno spomni, koliko upov, volje in vztrajnosti sem zmožna imeti v sebi.

#6: Planerji Ustvarjam sanjsko leto

Moj prvi tiskan otročiček. Še zdaj se spomnim tedna, daljnega leta 2014, ko sem premišljevala, ali naj grem sploh v tisk ali naj ga raje ponudim samo kot elektronsko različico. Vseeno je bilo vse, kar sem do takrat imela v ponudbi, samo online. Nevem zakaj se mi je tisk zdel tako nedosegljiv. Kot da jaz tega ne zmorem. Kot da to ni zame, ampak samo za velike založbe. Kdo bi si mislil, da bo ta odločitev in ta izdelek imel tak domino efekt na vse moje nadaljnje poslovanje. Predvsem pa da bo tako sprejet.

#7: Naš Tristan

Največje darilo v mojem življenju. Prihod otroka. Trenutek, ki te zaznamuje za vedno. Poleg Mihca in Šine, moj največji zaklad. Naš mali (vedno večji) sonček, ki me vsakodnevno opominja, kje se moram še izboljšati in kaj vse moram še predelati pri sebi. In obožujem to. Hvala njemu postajam vedno boljša oseba. Je moj navdih in največji učitelj. Ponosna, ker je izbral ravno mene za mamo. Verjamem, da sem zadela loterijo.

#8: Z malimi koraki do velikih uspehov

Pride trenutek, ko začutiš, da potrebuje tvoj posel nekaj sprememb. Ko vidiš, da tako ne gre več naprej. A kako vse te novosti prenesti v novo podobo, brez da popolnoma podreš staro? Skozi leta sem nevede postala znana kot Aneja, ki dela planerje. Laskavo poimenovanje, še posebej, ker sem bila ena prvih v Sloveniji, ki je stopila na to pot. Še preden je izdaja lastnih planerjev postala trend.

A povem vam, da me je vse skupaj začelo malo utesnjevati, jeziti. Ne konkurenca, ampak to, da sem začela na tej poti izgubljati sebe. Vsako leto sem jim posvečala toliko časa, da sem pozabila na vsa druga znanja, ki jih še imam. In tako je padla trenutno zadnja večja odločitev. Stopiti dva koraka nazaj, da lahko naredim nov korak naprej. Me je strah? Ja, noro, ampak čutim, da mora biti tako, zato bom dala vse od sebe, da uresničim to vizijo in vam ponudim najboljše, kar zmorem.

To je moje življenje v 8 korakih.

Vidite zdaj celotno sliko?

Odločilni trenutki so lahko boleči, navdihujoči, mogočni ali pa te lahko popolnoma čustveno povozijo. A kljub temu so pomembni, vsak izmed njih. Tisti večji in tisti malo manjši. Ravno ti trenutki vplivajo na to, v koga se bomo zaljubili, kaj bomo ustvarili, kje in kako bomo živeli, kje bomo delali. In še na mnogo drugih stvari.

Če bi jih prepoznali, medtem ko smo sredi njih, bi se mogoče še kaj več naučili ali jih celo že takrat cenili. Ampak ponavadi mora preteči nekaj časa, da jih zaznamo kot takšne.

Vse, kar lahko storite je, da jim pustite biti. Naj se zgodijo, naj vplivajo na vas in dajte se iz njih učiti čimbolj pogosto, kar se lahko.