Še preden sem sploh imela pogum, znanje in samozavest, da bi stopila na to pot, kjer sem zdaj, sem si izrisala takšne gradove v oblakih:

»Želim biti gospodarica svojega časa. Svobodna. Delati takrat, ko si sama želim. Želim biti prisotna pri odraščanju svojih otrok in preživeti z njimi in Mihcem čimveč kvalitetnega časa. Ne želim, da bi me drugi omejevali, kdaj lahko grem na dopust in dodeljevali, kaj moram delati.

Če bom že morala garati, bo to za moje sanje in ne sanje nekoga drugega.

Želim potovati, biti finančno neodvisna in ustvariti podjetje, ki bo vse to podpiralo. Predvsem pa želim ustvariti nekaj, kar bo ljudem pomagalo, da bodo tudi sami zbrali pogum in stopili na pot svojih sanj. Da bodo videli, kako enkratni in neponovljivi so in jim pokazati, da lahko dosežejo vsak cilj, za katerega so pripravljeni delati.«

Ko sem si prvič izrisala te cilje nisem imela pojma, kako jih bom dosegla. Mislim, vedela sem, da jih bom dosegla, vendar moj notranji kritik mi je zelo rad govoril, kako sanjam neuresničljive sanje in naj se raje postavim na realna tla.

Pa se nisem. Všeč so mi oblaki, zvezde in nemogoče stvari. Mogoče ravno zaradi tega, ker se znotraj mene skriva malo upornice vsemu, kar reče nekdo, da je nemogoče.

Tokrat bi rada skupaj s teboj malo prevetrila tvoje sanje. Saj se mi pridružiš, ne? Res ne želim, da na tem potovanju, ki se mu reče življenje, sediš samo na sovoznikovem sedežu.

Povej mi, imaš sanje? Imaš želje? Imaš cilje? Imaš zapisan svoj bucket list? Imaš kje kakšen list, kjer so zapisane vse dogodivščine, ki jih želiš doživeti dokler boš živa?

Povej mi, kdaj si nazadnje sanjala? In tukaj ne mislim sanj ob 3h zjutraj, ko ležiš v topli postelji.

V mislih imam tiste sanje, ki nam izrinejo tla pod nogami, povzročijo tok mrzlice po celem telesu in nas hkrati navdajo z občutkom strahu.

Se jih še spomniš?

Ali si ena izmed tistih, ki meni, da jih nimaš, da si prestara ali da je bolje ostati na realnih tleh, da se ne preveč opečeš?

Vsa zgornja prepričanja so sila zanimiva.

Ti povem še eno? Jaz nekoč nisem spadala nikamor. Sploh nisem vedela, da lahko sanjam izven svojih meja in da si lahko zastavim nore, nemogoče, morda celo popolnoma neuresničljive cilje. Živela sem v svetu, kjer sem brez kakršnega koli razmišljanja sledila vsemu, kar so mi rekli drugi.

To je bilo sveto, moje želje pa so bile neumne. Posmeha vredne. Ničvredne. Že v ranem otroštvu sem se prelevila v robota, ki je tiho služil družbi in nevede zatiral sebe.

Poznaš tiste lutke, ki so na vrvicah in “nastopajo” samo tam, kamor jih njihov “upravljavec” postavi? Takšna sem bila jaz. Hodila sem tja, kamor so mi drugi rekli, da moram iti. Počela samo tisto, kar se je smatralo družbeno sprejemljivo.

Ne, da sem pozabila sanjati. Sploh nisem vedela, da lahko oz. da smem. Seveda sem imela želje, a vse so bile znotraj nekih okvirjev, katerih si niti takniti nisem drznila. Strah me je bilo, da bi se porezala. Teoririzirana sem bila nad nevarnostmi, ki bi priletele name, če bi se te stene razbile. Zgrožena sem bila ob misli na nestrinjajoča mnenja drugih, razočaranje, neuspeh, posmehovanje, kazanje s prsti.

To je bila moja realnost in mislila sem, da tako pač mora biti. Da druga možnost ne obstaja.

A obstaja. Preizkušeno. Se še spomniš kaj sem napisala čisto na začetku? Vse tisto je napisala Aneja, ki je rekla f*** off in si drznila biti. In to moč imaš tudi ti.

Zdaj pa – današnje glavno vprašanje:

Če ne bi imela popolnoma nobenih omejitev, če čas in denar ne bi predstavljala nobenega problema, kaj vse bi počela v svojem življenju?

Kar v miru pomisli. Te počakam.

  • Kaj bi počela, če bi imela neomejeno količino denarja in časa?
  • Katere kraje bi rada obiskala?
  • Katere so tvoje največje sanje?
  • Katere občutke želiš doživeti?
  • Katere izkušnje želiš pridobiti?
  • Kaj bi rada storila do svojega zadnjega dne na tej Zemlji, da bi imelo tvoje življenje zate še bolj izpopolnjen pomen?

Si razmislila? Gre? Vem, vem, to so malo drugačna vprašanja kot pa “Koliko je ura?”

OK, gremo dalje.

Koliko različnih odgovorov mi lahko podaš? Koliko ciljev in želj je prišlo na plano? 1, 2, 5, 10, 20?

Kaj pa, če ti rečem, da mi daj 50 različnih odgovorov? 50 različnih ciljev. 50 različnih sanj.

Točno to je moj današnji izziv zate.

O tem, zakaj točno takšno število, pa naslednjič. 🙂

Moj cilj do takrat: da se vsi skupaj nehamo že enkrat omejevati, kaj je mogoče in kaj ni. Želim si, da bi končno vsi že enkrat zadihali s polnimi pljuči in si drznili.

Zmogli bomo! Boš videla!